Meja
Gorica – Nova Gorica
A meje, tako kot človeške omejitve, v sebi skrivajo tiho vabilo k prestopu, k preseganju. Izzvati jih je tisti »neizrekljiv, a silovit notranji vzgib«, o katerem je pisal Ryszard Kapuściński. Vprašanje torej ni, ali je prav, da meje obstajajo. Vprašanje je, kaj meje naredijo. Razdvajajo ali povezujejo? Vključujejo ali izključujejo?
Michele Smargiassi
Odgovor sem iskala pri šestih družinah, ki živijo v italijanski Gorici in slovenski, nekoč jugoslovanski, Novi Gorici. Družina Velikonja Grbac je bila ena izmed njih.
Kot otroku mi ni bilo prijetno, ko smo prečkali mejo. Imela sem nelagoden občutek. In ko sem že v srednji šoli našla prijatelje na drugi strani, mi je Gorica postala podaljšek, ne, pravzaprav sta mi mesti postali eno. Moji generaciji se je zdelo, da ne more biti drugače. Prav prijatelji v stari Gorici so mi odprli oči, da gremo lahko kamorkoli in da imamo pravico stopiti kamorkoli. Nikoli se ne bi preselila od tu. Tu mi je lepo. Tudi na meji mi je lepo. Prav lepo.
Orjana Velikonja Grbac
* Projekt je potekal v okviru Evropske prestolnice kulture GO! 2025 pod vodstvom CRAF-a – Centra za raziskovanje in arhiviranje fotografije.
Orjana Velikonja Grbac, oblikovalka, krajinarka, direktorica Zavoda Kinoatelje
Dražen Grbac, učitelj športne vzgoje in trener košarke
Mirta Velikonja Grbac, državna odbojkarska reprezentantka